I zjave udeležencev treningov 2006 / 2007

S Fičo treningi sem se zbudila.

Dve uri rekreacije mine kot bi trenil, ker tako pogosto menjamo dejavnosti, ki so raznolike in zanimive, pa še zabavne.

Všeč mi je, ker so treningi zares treningi, da "zašvicaš", obenem pa so mnogo več kot to, saj vsebujejo ogromno ustvarjalnosti, raziskovanja, domišljije; ni le neko sledenje, ampak se dejansko razvija tvoja lastna izrazna telesna zmožnost.

Spoznavanje lastnih odnosov do drugih, prilagajanje, delanje v parih. Zanimivo je, kako sramežljivost nekako počasi izginja.

Na treningih mi je bilo najbolj všeč to, da sem velikokrat morala ''brskati po sebi'' in odkrivati svoje (do tedaj še) neodkrite notranje stvaritve ter jih nato izraziti, deliti z drugimi. Res da je bilo prav to včasih težko, a ravno zato sem vztrajala - vsakokrat mi je bil izziv priti na trening, saj nikoli nisem vedela, kaj bo.

Fičo treningi so tudi odlično zdravilo proti stresu, ki se nabira čez teden - na treningu dejansko izklopiš moteče čustvene in umske dejavnike in se posvetiš razmišljanju s telesom, kar vsaj pri meni vedno povzroči neke sorte katarzico. Lahko bi bili na recept!

Všeč so mi bili izzivi, ki sem jih jaz doživljala skozi treninge (v smislu podiranja nekih meja v moji glavi), ker sem tako "zrasla in se raztegnila". Všeč mi je bil pristop oz. ne vem kako bi to poimenovala, ajde da odplešem to, kar hočem povedati:)) Všeč mi je bilo... mmmhmm:) da smo se vedno najprej skozi različne vaje povezali s samim seboj (ala taj či vaje ... :) in se sprostili, se "centrirali" in potem pljusk ... :) v val raziskovanja skozi ples. Všeč mi je ta celostni pristop - telo, um, čustva, višji jaz ... Všeč mi je JAAAA! To mi je zelo všeč: DA NI PRAV IN NAROBE!:))

Preden sem se sploh udeležila treningov, sem od njih pričakovala predvsem klasične plesne ''klase'' - t. j. skupinsko učenje koreografij, poudarek na samih gibih in mogoče kako improvizacijo sem ter tja. Po prvem treningu pa sem bila kar presenečena nad načinom dela. Zato ne morem reči, da so bila moja pričakovanja izpolnjena. Sem vesela, da niso bila, saj se mi zdaj zdijo 'izpiljene' koreografije in fokusiranje na izgled gibanja banalni in nepomembni.

Prva stvar, ki sem jo opazila, je bila poleg kondicije in vseh mogočih mišic, ki jih je bilo čutiti, zavedanje telesa in giba kar tako, v čisto navadnem vsakdanjem življenju, ne samo na treningih. Na drugačen, na nek način bolj povezan način kot pri jogi (ki mi sicer čisto leži - ker je seveda vse točno določeno in po 'predpisih'). Ja, prvič sem se igrala s svojim telesom. In spoznala, da je lahko ta reč prav zabavna. In da to lahko počneš kar tako, spotoma. Samo razumski del je treba postaviti vstran (kar je seveda 'piece of cake', a ne?), se sprostiti in boriti s svojimi strahovi in prepričanji na področju, kjer nisem niti najmanj doma. To pač ni svet številk, v katerem sem večja carica ...

Od Fičo treningov sem odnesla veliko. Naučila sem se zavedanja in obvladanja svoje energije, s katero lahko zdaj izvajam stvari, o katerih sem prej dvomila, da jih zmorem; pridobila sem samozavest za improviziranje pred publiko; spoznala sem osnove fizičnih kontaktov; poglobila sem stik s svojim telesom.

Nisem več tisto, kar sem bila:) Eto, doživetja s trenigov te preprosto spremenijo, te spomnijo, da si več kot samo "lupinica":) Da si svetleča zvezda, ki sije s svojim posebnim in edinstevnim sijajem. Da smo vsi posebne zvezdice, ki vsaka sije zase svoj poseben sijaj:)

Po svetu sem začel hoditi z zavedanjem, da sem del vesolja in se vedno znova postavim na lastne noge. Začel sem tudi aktivno delati taj či, kar mi pomaga pri koncentraciji, to pa dobim tudi s fičota.