Kontaktna Improvizacija je kot postmoderna plesna oblika nastala v začetku 70-ih let 20. stoletja v ZDA v Judson Dance Theater v New Yorku. V tej tehniki gibanje vedno znova nastaja v trenutku stika/kontakta, od tod tudi ime kontaktna improvizacija. V moderni ples je vnesla vsakdanje gibanje, kot so hoja, sedenje, stanje in ležanje ter s tem postavila pod vprašaj estetske temelje plesa. Eden prvih ustvarjalcev, ki je raziskoval tako nastali novi prostor plesa, je Steve Paxton. Danes vsebuje elemente kontaktne improvizacije večina sodobnih plesnih predstav. Ples po principih težnosti zmeraj znova nastaja iz določenega kontakta ali srečanja in ne sledi koreografskim zapovedim ter tako omogoča dialog med najrazličnejšimi ljudmi, najrazličnejšimi telesi in zmožnostmi. Plesalki, plesalcu omogoča harmonizacijo čutov, s tem poveča njuno sposobnost odzivanja na dogajanje v določenem trenutku in krepi njune odzive glede na plesnega partnerja. Je neke vrste gibalni dialog. Gibanje skozi kontaktno improvizacijo postaja stalno improviziran odgovor na dogajanje v okolici in v plesalki, plesalcu samem ter s tem omogoča iskreno izražanje o zakonitostih življenja kot takega.