[ emofad ]

Emofad lahkotno razpira prostor za banalnimi in navidez naključno razvrščenimi dogodki vsakdanjega življenja. Kmalu pa anarhična  struktura pokaže svojo notranjo logiko. Prizori so namreč interpretacija zgoščene  in prek medijev posredovane vsakdanjosti, potvorjene in okleščene metafizicne razsežnosti. Bogdanovski pa teži v nasprotno smer. Prodira za dvodimenzionalnost in mimobežnim zgodbam podeljuje smisel. Trmasto vztraja, da za videzom, če je še tako sploščen, vedno stoji nekaj več.
Natančnost in lahkotnost gibanja, ritmičnost in duhovitost so lastnosti skupine, še najbolj pa so očitne v poudarjeni telesni ekspresiji Barrosa in tehnično perfektnem Thijsu.
Svojevrsten presežek je tudi zvočna podoba v živo izvajane glasbe in obdelanega vokala. Elektronski šumi, obdelani zvoki okolja in filtriran hrup ozvočenih plesalcev ter v živo izvajanega vokala so avtonomna informacija, ki odnosu med gibom in zvokom podeli novo legitimnost. Gibanje se odkrije kot zgoščanje in raztezanje hrupa, kot prenehanje zvoka v času.
Od nogometnega, v kopačke namesto baletne copate obutega 1:0, ter zatemnjeno preznojenega Švic in Švarc je Emofad režijsko in koreografsko zrelejši in celovitejši, gibalno manj ilustrativno in dramatursko čvrstejše delo, ki Bogdanovskega postavlja v sam vrh ustvarjalcev domače sodobno plesne scene.
Andrej Jaklič, Finance, februar 2003

Če gledamo urnebesna spakovanja, kung-fu, sumo in prostega sloga boje, petelinjenja in medsebojna nadigravanja četverice, prisluhnemo neverjetno prilegajoči se elektroniki tandema Random Logic in nazornim efektom, ki jih v njuno mašinerijo prožijo ozvočeni kostumi emofadov Marije M. Pungerčar in v živo oponašajoči pevec ansambla Silence Boris Benko, se zdi, da se je Bogdanovski s svojo fantovsko druščino naselil v stripu, ali, moderneje, v računalniku, kjer se spopadajo virtualni heroji. Ne glede na to, ali se Vam dopade njihov slog ali ne, pleše izborno osvetljena četverica kot obsedena, si vzame čas za karakterne solo izstope in se po vsem sodeč na odru tudi zabava, vključno z občinstvom.
… paša za oči in ušesa, akcija in menda tudi atrakcija za mladezen, ki bo v teatru končno našla nekaj iz svojega vsakdanjika, kakor denimo razred dijakov nogometne gimnazije, ki si je vstopnice rezerviral prvi.
Jaša Kramaršič Kacin, Mladina, februar 2003


[ << nazaj ]