18. 06. 2011
17. 06. 2011
16. 06. 2011
Simonin DNEVNIKDrugi poskus: politika
Kako se je vse začelo? Festivalske meje je zakoličila igrica Générique, retrospektiva o dogodku, ki se ni zgodil, prvi dan festivala aplicirana na festival sam: igra potopitve želje v načelo koherentnosti, torej predaja tistega najlastnejšega v komunikacijske odprtine. Takrat me je prešinilo - in vprašanje je ostalo žgoče vse sledeče dni -, kakšna je razlika med piarovsko realpolitiko in našo igrico; ali ne bi mogli reči, da vodena od dobesedno transcendentnih in torej nerealnih sil izvaja takšen javni diskurz, ki črpa iz besednjaka politične avtonomije in inherence?
No, razliko je mogoče najti: PR ne sme paziti le na koherenco, temveč tudi na razmejenost področij, torej na to, da ne bi učinkujoča transcendentna mehanika nikoli postala predmet političnega premisleka, medtem ko si le igrica, ker ima opraviti z razmejenima področjema istega rodu, lahko privošči pravi pravcati mise en abîme, vreden slavne Šeherziade. Gre za razliko med generičnim in parazitskim, med poljubom dlani in pikom komarja.
Ne da bi se vnaprej odločili za smer kavzalnosti, bomo opazili, da se generičnost ponovi pri občinstvu. Mislim, da je tisti, ki je vprašanje primerno zastavil vseomenjani Rancière, način pa, kako mu je dal kar najbolj mikavno obliko, je v odločnem zavzetju stališča o resnici. Nisem prepričana, da je to zadostovalo za preprečitev cele vrste nesporazumov, zato bom precej odločno zapisala nekaj opažanj, ki po mojem mnenju postanejo vidni šele ob temeljitih eksperimentih, denimo temu, ki mu imam priložnost prisostvovati te dni.
Če se sprašujemo o občinstvu, bo že držalo, da vprašanje samo ni nevtralno do odgovora, kolikor obstajajo razmerja do občinstva, ki nikoli ne prerastejo v zagato, obstajajo takšna razmerja, ki zahtevajo jasen odgovor, pa tudi takšna, ki vztrajajo pri vpraševanju, zato pa jim nič kaj ne manjka lastne specifike, niti odločnosti: so pozitivno problematična. Če jih ustvarjalec občuti kot lastnemu početju globoko notranja, potem je pod vprašajem tudi narava ustvarjanja samega. Lahko bi rekli, da si delita usodo. V nasprotnem primeru pa govorimo o spodletelem srečanju z drugim (pa naj bo to javnost, kakšno od ministrstev ali kdo Drugi), ki zahteva filozofsko intervencijo, ki bo umetnike poučila, da je gledalec, ki očitno deluje po neki umetniku povsem tuji logiki, že emancipiran, da njegova emancipiranost sploh ni odvisna od umetnikovih postopanj in namer oz. da ga v primeru, da vdira v njegov sedež z osvetlitvijo, provokacijo ali vedrom vode, celo mrcvari. Skratka, govorimo lahko o dveh rodovih, ki jima to, da nista dana, temveč postala, rigidnosti identitete nič kaj ne zmanjša: o rodu umetnika in rodu občinstva. Vir razlike ni umetniško delo, temveč določeni družbeni in ekonomski dejavniki.
Postopki, ki so v uporabi na drugi ediciji festivala Pleskavica po mojem prepričanju izhajajo iz nespravljivo drugačnega izhodišča, ki mu Rancière očita spodletelost; vprašanje pa je seveda v tem, ali se bomo podpisali pod legitimnost tega očitka.
Če je res, da umetniško delo zahteva podpis, potem je enako upravičeno govoriti o politiki, ki jo podpis, s tem ko učinkovanje izvzame iz običajne logike stvari, pravzaprav zavre. S tem pa ni rečeno, da znotraj izvzete logike ni prostora za politiko nekega očitno povsem drugačnega rodu.
Simona Sušec
15. 06. 2011
14. 06. 2011
13. 06. 2011
Tjašin DNEVNIK Klemnovi RECEPTI6 kg malanacanov
1 gomolj zelene
1,5 kg čebule
250 g kaper
450 g oliv
2,5 l paradižnikove omake
2 žlici sladkorja
1l vinsekga kisa
3 dcl olivnega olja
Malancane nasekljamo na kocke, posolimo. Gremo na yogo in pustimo narezane malancane, da počivajo. Ko se vrnemo z yoge odcedimo malancane, lepo z rokami (ker cenimo ročno delo), narežemo zeleno na kocke, čebulo na trakove, speremo kapre in olive pod tekočo vodo, na vročem olju popražimo malancane, čebulo in zeleno zalijemo s paradižnikovo omako, dodamo sladkor in vse skupaj pustimo, da vre 40 min. Vmes se pogovarjamo o umetnosti, o tem, da moramo končno vsaj en dan na PLESkavico. Ko končamo pogovor, po potrebi dosolimo in prelijemo z vinskim kisom. Postrežemo lahko hladno, kot namaz na dober domač kruh, lahko pa postrežemo toplo - s testeninami.
Klemen priporoča Letilles vertes du Puy lečo.
Sestavine:
2,5 kg leče
1 kg krompirja
lovorjev list
1 kg blitve
Mešanica začimb:
*groba morska sol, kumina, 5 strokov česna,
2 žlici koriandrovih semen, 1 žlico črnega popra
3 limone
olivno olje
peteršilj
2,5 kg leče damo v 6 l vrele vode, dodamo sesekljano čebulo - pustimo, da se kuha 20 min. Vmes krompir narežemo na koščke, v drugem loncu na olivnem olju prepražimo na trakove narezano blitvo, jo dodamo leči. Ko natremo mešanico začimb* jih dodamo leči, čebuli, krompirju in blitvi - kuhamo 10 min na manjšem ognju.
Ko je gosta juha narejena dolijemo olivno olje in sok 3 limon, dekoriramo s peteršiljem.
Izjave udeležencev:Odprti prostor ustvarjanja je zanimiv in dvorezen. Vedno je vprašanje časa, organizacije: je dovolj časa za vse moje potrebe, za to, kar si želim razviti, videti druge kako delajo, se pogovarjati.... Vsega na enkrat ne moreš delati, biti svoboden in sprejemati konsenze, kompromise.....Veliko udeležencev poznam iz programov Nomad Dance Academy, druge spoznavam.
12. 06. 2011
Izjave udeležencevŠtiri leta živim v Sloveniji, tudi poročen sem s Slovenko, pred tem sem kar nekaj let živel, delal in potoval po Evropi. Delal sem na na Češkem, v Franciji.....in vseskozi delam sam, tak samotni jezdec sem. Kar je produkcijsko naporno, no, skoraj nemogoče. Ves evropski sistemi delujejo tako, da sam umetniki težko zaprosi za subvencijo, vsi potrebujemo produkcijsko zaledje. V Sloveniji sem ga našel v zavodu Federacija. V glavnem sem gostoval na evropskih festivalih, praviloma na manjših, kjer je stik med organizatorji in umetniki bolj intenziven ne pa, kot, recimo, na mainstream festivalih. Na velikih festivalih, kjer praviloma, samo odigraš predstavo in greš, ne spoznaš umetnikov, organizatorjev, tega ne maram. So preveč zaprti, hermetični. Pleskavica pa je prvi festival v Sloveniji, kjer sodelujem. Primerjave z obstoječimi festivali v Ljubljani, Sloveniji ne morem vzpostaviti, ker jih ne poznam. Pleskavica je precejšne izziv, vsak dan gremo čez veliko procesov, odkrivam, si definiram kaj me zanima in kaj ne, v katero ustvarjalno plesno smer bi rad šel......V mislih imam kar nekaj smeri, ki sem si ji želel delati, pa jih do sedaj nisem, na Pleskavici pa lahko vse to uporabim, udejanim. Skaratka, v glavnem se mi zdi festival Pleskavica zelo pozitiven. Modul, ki sem ga predlagal in ga delamo že nekaj dni je Buthobatik in je na Pleskavici zelo popularen. Gre za butho, ki je sicer minimalističen, statičen in pravzaprav živiš to butho prezenco na odru, ki ga kombiniram z bolj gibalnimi, akrobatskimi sestavinami. Seveda moram biti pozoren, ker butha pač ne moreš kombinirati s čimerkoli. Gibalci morajo biti močni, imeti morajo zavest, kontrolo nad gibanjem.Ime modula Buthobatik pa je nekaj, kar se je pojavilo na Pleskavici, kar pomeni, da generiramo nove gibalne kombinacije in imena za nove forme.
Pleskavica mi odpira ogromno vprašanj, vsemu, kar se dogaja se prepuščam po prostem toku nekaj dni, potem pa se zgodi mala eksplozija v moji glavi in telesu.... Imamo čas in prostor, da razvijamo ideje, vprašanja, dvome, se pogovarjamo. Iz de in re festivalizacije na Pleskavici se opravljam v Köln na festival Theater Szene v Köln...in me zelo zanima kako deloval preskok iz ne tipičnega festivala v predvidljiv festivalskih format.
11. 06. 2011
Izjave udeležencevZelo rad se igram, verjamem, da se tudi v predstavah, v plesu da velikor rešit, narediti z igro.....všeč mi je tudi to, da je na Pleskavici poudarek na tem, da je koncept odprt, da damo to tudi vedeti. Veliko se lahko naučimo preko igre, debate, vešč mi je, da se družimo, izmenjujemo znanja, izkušnje, in smo skupaj ves dan. Sreča je na stranih pripravljenih, je Pasteurjev izrek, ki velja tudi za Plesakvico.
Tu sem, ker sem si želela spoznati Ljubljano. Poleg tega sem se z odprtimi prostori v umetnosti že ukvarjala v Argentini in v Avstriji. Vodila sem prostor, ki je bil odprt za umetnike. Lahko so razvijali svoj projekt, nekateri so se prišli družit, debatirat....Sicer velja, da je take prostre težko voditi, ker ljudje niso navajeni na to, da sami soustvarjajo program neke hiše, festivala. Vedno je lažje, da nekdo naredi program, ki ga ostali potem izvajajo. Pleskavica deluje na podoben način, vsi, ki smo tu soustvarjamo vsebino in potek festivala.
Kot član Nomad Dance Acaddemy sem bil že na podobnih odprtih srečanjih, festivalih, kjer vse poteka na način samo organizacije. Tako, da mi tovstni sistem delovanja ni tuj. Všeč mi je, ker ni pritiska končnega rezultata, predstave. Pozdarek pri Nomad Dance Academy je na izobraževanju, izmenjavi mnenj, znanj. Prav tako ne gre za popularni sistem delovanja- mreženje. Pleskavica je povabila in privabila ljudi, ki se sicer na festivalih ne bi srečali. No, vsaj jaz ne hodim več na predstave in festivale, ker so me praviloma predstave razočarale. Ne vem sicer za kaj je Pleskavica letos taka, kot je. Mogoče zaradi finančnih posledic, prav gotovo pa zato, ker išče nove poti. Zame je Plesakvica letos super, ker mi odpira nove poglede na ples, na sodobne scenske umetnosti, struktura udeležencev je zelo pestra.Zanima me kako se bo odprta struktura obrnila, kaj bo prinesla.Verjamem seicer v demokracijo, kljub temu, da ima slab prizvok.
10. 06. 2011
Simonin DNEVNIKPrvi poskus: karneval.
Ne verjamem, da lahko ahistorično idejo karnevala pobijejo historične analize renesančnega karnevala, četudi so obscene podobe plemiškega nasilja in delavske bede, v njem pustile vsaj tako trajni pečat kot usoda tistih alterglobalističnih gibanj, ki so si zadala preizkusiti njegovo moč v okviru političnih manifestacij. Konfliktno presečišče med kulturološkim in razrednobojevniškim pristopom je ostalo tisti kotel, kjer se kuha vse kar je pod upravo kapitalizma ostalo političnega in toliko karneval za razliko od ostalih spravljivejših konceptov (dialog, participacija, polifonost ipd.) ravno zaradi kritike, ki jo je moral prenesti, vsebuje tisto notranje trenje, zavoljo katerega mu ne bomo tako zlahka rekli ideološki.
Skupaj z emancipacijo renesančnega karnevalskega slavja od cerkvenih urnikov grešnih padcev in ponovnih vzponov v čistost je v nekje v šestnajstem stoletju prišlo do časovnega razkola med slavji visokega in tistimi nizkega razreda. Festival, kot ga poznamo, je resneje vstopil v debato s tem, ko se je podoben razcep iskalo tudi v sodobnih obuditvah karnevala, ki jim je Bahtinova, Bataillova in Negrijeva misel služila kot navdih pri povezovanju in organiziranju množice v t.i. karnevalske proteste, zdaj že tradicionalne spremljevalce vseh pomembnih srečanj globalne gospode velikega slovesa. Na drugi strani – tako so se glasili ugovori - tipični festival terja državni denar, posameznikov čas, raje izbere uveljavljeno od nadebudnega, vzpostavlja hierarhijo od organizatorjev in eminentnih povabljencev pa vse do občinstva, s tem pa ustvarja nekakšen razred, ki mu je v boljšem primeru festivalsko stanje v interesu in v užitek, zato ga bo podaljševal v permanentnost, s slabšem primeru pa bo to naredil iz potrebe.
Ob razprti pahljači festivalov bomo težko podali enoten odgovor o tem, ali sodobni festival tej oceni podleže. A rekla bi, da imamo v našem primeru, ko se festival osredini okrog organizacije same, v veliki meri opravka z radikalizacijo naštetih problemov: odločajo vsi na način neposredne demokracije, za to pa mora biti skupnost majhna in kakopak relativno homogena; v najboljšem primeru sodelujejo samo povabljeni. Urnik je rahel in prilagodljiv, kar v praksi pomeni, da si morate za udeležbo vzeti veliko časa, še prej pa, da morate ta čas imeti. Prav tako udeleženci med seboj ne vstopajo v nikakršna ekonomska razmerja: v tem smislu gre za svečeniški prosti čas.
Vrnimo se v renesanso. Z odcepitvijo od cerkve pride karneval pod okrilje države. Razlika je sila pomembna. Medtem ko je v domeni prve, da vzdržuje občestvo, ne le v smislu pokorne množice, temveč tudi v smislu javnega prostora, ki se ne mogel ubraniti privatizaciji na način zasedbe s privatnimi predmeti, ki se pri tem ne preobrazijo v občo lastnino, temveč celo zahtevajo navzočnost varuha, najraje države. Dejstvo, da danes protestov in festivala ne povezujemo več, priča o odsotnosti problema v zvezi s stališčem, ki naj bi ga tista umetnost, ki si rada reče družbeno kritična, zavzela do države. Ta odsotnost nima statusa ideologije, saj se ne zdi, da bi se samoumevnost dejstva, da umetnost in umetniki državo pač potrebujejo, kakorkoli vpisovala v red političnega oz. politično relevantnega. Zdi se celo, da je prišlo do pomembnega odklona od renesančnega scenarija, ko je bilo ljudsko praznovanje izrinjeno čez rob legitimnega: vse bolj jasno postaja, da so demonstracije dogodki, ki bodo državi povzročili najmanj preglavic, če jih bo obravnavala kot regularne prireditve. Tudi če odmislimo vprašanje pravičnosti, je težko razumeti, zakaj si varuhi kakšne evropske države še pljunejo v lastno skledo, ko posežejo po nasilju. Ta nadzor pa ni samo zunanji, temveč se kaže tudi v načinu, ki je sicer že bil zadosti opažen : v primeru aktivizma v načinu, kako se aktivistična zahteva, naslovljena na neko institucijo ali na neko javnost, ob odsotnosti odziva kot-da odbije ob zid in se ohranja na način precej tiranskih imperativov; v primeru umetnosti pa v pogosto precej fiksnih predstavah o tem, kateri postopki in katera stališča so presežena, ki v praksi vodijo k temu, da postane presojanje umetniškega dela podobno ugotavljanju pravilnosti.
Vprašanje vpletenosti države v kulturno dogajanje in vpliv, ki ga ima pri njegovem strukturiranju je neprenosljivo iz renesanse v sodobnost in toliko tista luknja šivanke, skozi katero se splazi ideja žive karnevalske ustvarjalnosti, ne pa tudi historična kritika. Poleg tega nam vpogled v misli zagovornikov tako ene kot druge strani pogosto razkrije, da so podlegle epidemiji moralizma, te sodobne depresije levice. Če so razriti pogoji, potrebni za to, da preizkusimo in preizprašamo obstoječe festivalske formate, neposredno demokracijo, vlogo umetnosti v družbi in nove prakse, se ni treba ustaviti pri kritiki, kot da bi morali pritrditi pogojem lastne prakse in se ne zavzeti za njihovo spremembo. Festival Pleskavica odkriva nove možnosti tam, kjer je kritika obupala nad situacijo.
Prihodnjič drugi poskus: politika.
Simona Sušec
09. 06. 2011
07. 06. 2011
