Zadnji vikend je bil zame nekaj posebnega. Bila sem del umetniške komune, ki na način samoupravljanja vsak dan sproti razporeja festivalsko dogajanje. Gre za plesni »festival« Pleskavica, ki ga organizira ekipa Fičo balet v sodelovanju z Nomad dance academy Ljubljana. Zakaj v narekovajih? Ker je eden od glavnih namenov in ciljev festivala ponovno premisliti in izprašati, kaj pomeni festival tukaj in danes in pa še pomembneje ponuditi alternativno obliko festivalskega dogajanja, ki je pri nas običajno nismo vajeni.
V času od 9. do 19. se vsak dan na osnovi vrste metodoloških predlogov, ki so jih pripravili organizatorji, dnevno oblikuje program festivala. Ti moduli pa niso obvezujoči, ampak le nakazujejo smernice dela. Vsi povabljeni umetniki, teoretiki, dramaturgi, producenti in gledalci so dobrodošli s svojimi predlogi za delo. V ospredje so namesto gotovih umetniških produktov postavljeni sami umetniški postopki. Poudarek je na medsebojnem druženju ter izmenjavi znanja ter izkušenj. Nič pa ni obvezujoče. Če na primer komu ne paše početi nič, je to povsem legitimno. Potrebno je poudariti, da je to precej privilegiran položaj v družbi, saj si težko zamislimo ostala delovna mesta, kjer bi delavci sami določali svoje delovne obveznosti ali celo nič ne počeli. Lahko pa tukaj ponovno navedem citat, ki ima častno mesto prav na začetku predstavitve festivala na uradni spletni strani: »Bolje je, da ne počnemo nič, kot pa da formalno delamo za vidnost tistega, kar Zahod razglaša za obstoječe.« (Alain Badiou) No, pa da ne bo pomote, ko se na kupu zbere toliko kreativnih in razmišljujočih ljudi, ustvarjalna sila prežene vsako brezdelje.
Preteklo soboto in nedeljo je bila edina “težava” ta, da je bilo aktivnosti preveč in da so se med seboj prekrivale. V soboto po skupnem zajtrku smo se posedli v krog in začeli brainstorming z idejami, kaj bi čez dan počeli. Oblikoval se je nekakšen urnik:

Sobota, 11. 6.
12.00 – 13.00 Japanese trio gibalna delavnica
13.00 – 14.00 Yoga
13.00 – 14.00 Butohbatic butoh ples in akrobacije
12.00 – 17.00 Oracle with Gregor
14.00 – 17.00 Solo/Colective improv kratke solo gibalne improvizacije pred publiko plus feedback
14.00 – 17.00 lecture on Susan Sontag text A lexicon for available light
18.00 – 19.00 Audience game igra, kjer se oblikujejo tri fiktivne skupine: občinstvo, performerji in producenti

Odločitev ni bila lahka, a telo si je želelo gibanja, zato sem šla na jogo in nato na delavnico gibalne improvizacije pod vodstvom plesalke Celine Larrere. Izkušnja je bila izredno pozitivna, saj vse moje plesno znanje izhaja pretežno iz klasičnega baleta in modernega plesa, kjer je navadno malo prostora za improvizacijo. Tu pa smo imeli vso svobodo, Celine nas je spodbujala, da smo svoje gibe pospremili tudi z zvokom ali govorom, tako da se je gib lahko prepletal in dopolnjeval z gledališko igro. Moram priznati, da mi je bilo na začetku precej neprijetno, a potem sem skočila v vodo in zadeve so začele prihajati same od sebe. Po ogledu vsake od improviziranih miniaturk smo v krogu naredili sharing, tako da je vsak dodal nekaj svojih pozitivnih misli o nastopu. Na ta način smo se vadili v gledanju in videnju, kajti sprejemanje videnega je čisto posebna umetnost na področju sodobne umetnosti. Zvečer se je ob igranju Audience game razvila zelo zanimiva debata o vlogi javnosti oziroma publike v festivalskem dogajanju na splošno in pa konkretno v primeru defestivala Pleskavica. Vprašanje je bilo predvsem, kako vključiti javnost in na kakšen način skomunicirati dogajanje navzven?

Nedelja, 12. 6.
12.30 – 13.30 Yoga
12.30 – 13.30 Basket/Football
14.00 – 15.00 Presentation of Whatever Dance Toolbox
15.00 – 17.00 Dramaturgy workshop
15.00 – 17.00 Audience game
15.00 – 17.00 Bodymind center class
18.00 – 21.00 Improv

Po klasu joge smo se vsi napotili v zgornjo učilnico, kjer sta nam dramaturginja Ivana Ivković in plesalka Zrinka Užbinec, članici hrvaške skupine performerjev BADco., predstavili orodje Whatever Dance Toolbox. Gre za računalniški program, ki preko kamere spremlja gibanje plesalca, nato pa omogoča raznorazne funkcije, od slowmotiona, reverse movementa, delaya, itd. Možno je nastaviti program tudi tako, da ta plesalcu nalaga določene naloge, ki jih mora s svojim telesom rešiti. Strojni dejavnik generira organizacijo koreografskih elementov, ki so tuji tistim in drugačni od tistih, ki jih lahko proizvedejo druge koreografske metodologije. Stvarca je precej zabavna, lahko pa tudi zelo prav pride pri samem procesu ustvarjanja predstave, kot so člani BADco. že ugotovili pri svojem delu. Dobrodošlo je tudi dejstvo, da program ter navodila lahko snamete z njihove spletne strani brezplačno in že lahko tools preizkusite sami. Pod pogojem seveda, da imate računalnik, kamero, dovolj prostora ter po možnosti projektor. Dejan Srhoj, Celine Larrere in Dragana Alfirević so se takoj znašli na »igrišču« pred kamero in s svojim plesom pomagali demonstrirati čudo tehnike. Po predstavitvi sem se priključila dramaturški delavnici pod mentorstvom Roka Vevarja, Ivane Ivković in Jasne Žmak, ki je prav tako zasnovana v duhu celotnega defestivala. Se pravi, da ni nič vnaprej pripravljeno ali fiksirano, zato smo se ponovno znašli v krogu in si izmenjevali mnenja ter predloge za delo. Kljub živahni poplavi idej, smo namesto v stanje anarhije relativno hitro prišli do konsenza (2 uri) in oblikovali 4 delovne skupine oziroma glavna področja raziskovanja: vprašanje odnosa do publike, vprašanje same forme festivala, praktična dramaturška analiza predstav, videnih na festivalu ali preko DVDjev ter predstavitev in razlaga samega pojma dramaturgija. Seveda so tudi to le izhodišča in smernice, ki ne izključujejo možnosti novih, še neslutenih poti. Bistvo »festivala« Pleskavica je ravno ohlapnost forme in strukturna odprtost, da bi na ta način po možnosti prekinili inertnost in samoumevnost gotovih festivalskih formatov, ki sokreirajo evropski umetniški trg scenskih umetnosti in (re)generirajo aktualno kulturno-politično ideologijo. Ideja je drzna, mogoče celo utopična, a dokler ne poskusimo, ne moremo vedeti.

Festival Pleskavica je namenjen vsem, ki jih zanima sodobna scenska umetnost. Vsakodnevna plesno – gibalna delanica je brezplačna in odprta za javnost, prav tako Moja privatna zbirka, se pravi knjižnica z DVDji in knjigami o scenski umetnosti, ki je za časa festivala vsak dan na voljo v Dijaškem Domu Tabor. V tednu od 13. do 19. 6. so v Stari elektrarni vsak večer planirane javne predstavitve festivalskega dogajanja. Ponavljam pa, da ni nič fiksnega. Za podrobnejše informacije je potrebno vsak dan spremljati festivalsko spletno stran, ali pa kontaktirati gospo Jedrt Jež Furlan, ki skrbi za odnose z javnostmi.